Pijače
Avtor Deirdre Bourdet Na skupno veselje ljubiteljev sušija v vinorodni deželi (in v resnici celotni zvezni državi Kalifornija) je Iron Chef Masaharu Morimoto julija letos odprl vrata svoje prve restavracije na zahodni obali v središču Nape. Kar lahko rečem, je bilo mesto polno vsako noč, odkar se je odprlo ... vključno z naključnim sredinskim večerom, sem končno prišel tja, da preizkusim nekaj stvaritev Iron Chefa. Sprehodil sem se brez zadržkov in mislil sem, da bi lahko dosegli dva sedeža v urbanem, naslanjačem se bivalnem prostoru, ki meji na točilni pult in dramatično okrašeno trto zinfandela, obešeno za stekleno ploščo nad steklenicami za likerje. Toda ob 6:15 - sem omenil, da je bila to sreda? - v salonu in baru sta bila že polna gostov, ki so vrteli od navdušenja nad njihovo srečo. Na mojo srečo in mojega ljubečega sashimi-jevega partnerja v zločinu je bil devetsedežni suši bar in njegov neprecenljiv pogled na sushi kuharje na široko odprt in nas je čakal.
Za ljudi, ki jih hrana bolj zanima kot družabno prizorišče, je to mesto, ki mora biti. Bleščeča mavrica svežih morskih sadežev, razstavljena pred vami, igriva krepkost in kirurška natančnost mladih suši kuharjev, furor in vonji odprte kuhinje, ki razbija jedi kot dobro naoljen stroj ... in skoraj konstanten pogled na železo Kuhar sam pri oknu, pospešuje naročila kot le še en upravitelj restavracije. Oblečen v črno majico, kratke hlače, bele superge in dolg črn kuharjev predpasnik, je bil Morimoto videti bolj kot zabaven frajer kot strog in grozljiv Iron Chef. Njegova pripravljenost razvajati zvezdniške goste s fotografskimi pozi in na videz pristen pozdrav je potrdila govorice, da je v resnici zelo prijazen. Ko ni bil v kuhinji skozi okno, kjer je zbiral ukaze, je bil zunaj v sobi, pozdravljal je goste in se jim zahvalil za pokroviteljstvo - ne na previden, vesel način, ampak z iskreno ponižnostjo in spoštovanjem. Sem oboževalec. Postreže celo samo sonaravno modroplavutega tuna. Toda nobeno čaščenje kuharskih mojstrov me ne bo več vrnilo v dragoceno restavracijo, ki ima povprečno hrano ... zato sva si s partnerjem ob prvem ugrizu skupaj oddahnila (in ekstazirala). Hrana je okusna, zavrtite oči nazaj v glavo. Naš prvi okus je bila predjed 'tuna pica', pameten vzhodni riff na salade niçoise in ena izmed naših najljubših nočnih jedi. Začne se s hrustljavo tortiljino podlago, ki je v celoti prekrita z neokrnjenim maguro sašimijem - kar upravičuje ceno 18 USD -, nato pa je prepolovljeno z razpolovljenimi otroškimi paradižniki in olivnimi oljkami, narezanimi jalapeni, vejicami otroškega cilantra in sodobno šahovnico v spektakularno okusnih ajolijih aiolih. .
Naslednji izstopajoč element za nas je bil Wagyu carpaccio, eden od predlogov našega strežnika. Z 21 dolarji na krožnik se je zdelo predrago za predjed, dokler ni dejansko prispela. Trinajst krasnih rezin govedine Wagyu v obliki sashimija je bilo na eni strani bliskovito zapečeno, nato pa surovo stran položilo v prijetno mlako yuzuja, ingverja, sladkega česna in temne soje. Sočnost surovega, tekstura zapečenega in celoten spekter okusov priložene omake so naredili ta zasuk na karpaču popolnoma neustavljiv. Strani in strani elementov menija so me navdušile in zgrozile, saj so jasno pokazale, da ne morem vsega pojesti v enem obisku. Podobno misleče duše bi morale upoštevati možnost omakaze za 110 dolarjev na osebo, kjer kuhinja izbere uvod v morimotovo kuhinjo z več hodi. Naslednjič, ko grem, lahko to storim ... če se bom lahko uprl sireni klica suši po izbiri z jedilnika. Morimoto poleg pričakovanih standardov (maguro, sake, hamachi, unagi) in vrhunskih sponk de rigueur (uni, chu-toro, oh-toro, kraljevska rakovica, jastog) ponuja še nekaj nenavadnih stvari za tiste, iskanje novih pustolovščin v surovem: mačka iz snežnih rakov, uhanec in - resnično vrhunska svežina - hobotnica v živo. Obstaja tudi možnost Chef's Selection v sušiju in sashimiju, za tiste trenutke, ko želite samo brcniti nazaj in biti nahranjeni.
Tako kot jedilni list tudi seznam pijač zajema vse osnove in si prizadeva, da bi za vsakogar našli nekaj. V bistvu: originalni koktajli, kot so vodka Morimotini – Ciroc, Morimoto junmai sake in japonska kumara), celoten izbor shochusov in sake, vključno z leti Morimota in dve unči njegove stare verzije iz leta 1972 (za samo 60 USD ), domače in uvoženo pivo (samo 4 dolarje za točeno pint!) in vinska karta po dokaj ugodnih cenah, ki je skoraj v celoti sestavljena iz lokalnih etiket, nekaj steklenic starega sveta pa je bilo vrženih v dobro.
V navdušenju ob prvem obisku sem komaj opazil trgovsko središče ob vhodu v restavracijo. Ta prednja soba, čeprav preoblečena v priložnostno jedilnico, v resnici prodaja krožnike, sklede, japonske nože, knjige, sake in ... Ribe in mesne izdelke morimoto razreda za domače kuharje.
Središče Nape je prispelo! Dajte si morske jedi.
